Govornice in govorci mednarodne konference so razpravljale/-i o zapletenem, večplastnem vprašanju, pri čemer so poskušale/-i ponuditi širok vpogled v temeljne smernice razumevanja zgodovinopisja ter v nekatere sodobne študije primerov v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem.
In prav transnacionalni pristop je bila temeljna značilnost konference, ki je potekala zunaj akademskih okvirov, da bi tako omogočila razmislek in vzpostavila dialog v zvezi z omenjeno temo v civilni družbi.
Udeleženke/-ci konference so poskušale/-i raziskati posebnosti odporniških gibanj v omenjenih treh državah, pa tudi poiskati skupne značilnosti, povezave in razhajanja, zlasti na ravni pripovedi, ki so nastale v povojnem obdobju. Sodelujoče/-i so se v prispevkih posvečale/-i različnim oblikam vključevanja žensk v mehanizme nasprotovanja režimu in vojni, pri tem pa ponudili obsežno zgodovinsko refleksijo o različnih načinih ženskega upora proti nacifašizmu:
s predstavitvijo življenjskih zgodb udeleženk;
z analizo zgodovinskega, političnega in ideološkega okvira, zaradi katerega so se vključile v to gibanje;
z raziskavo pogledov različnih držav na vlogo žensk v odporniških gibanjih;
z razkrivanjem stereotipov, pogledov in predstav med vojno in v desetletjih po njej.
Po fizično različico lahko pridete na PiNO (Gregorčičeva 6, Koper), od ponedeljka do petka, od 10.00 do 14.00. Lahko pa vam ga pošljemo tudi po pošti. Za dodatne informacije lahko pišete na katerina.kljun@pina.si.
Prispevki v katalogu so v slovenskem, hrvaškem, italijanskem in angleškem jeziku.
O PROJEKTU:
Namen projekta je bil poudariti pomen skupnega boja žensk za vrednote, ki si jih danes po njihovi zaslugi delimo vse Evropejke in Evropejci, spodbuditi k refleksiji o vlogi žensk v današnji družbi ter o potrebi po žrtvovanju in dediščini, ki so nam jo zapustile. Vloga žensk med vojno je v večini uradnega zgodovinopisja večine evropskih držav odsotna. Upor postaja nehvaležna tema, predvsem zaradi naraščanja populizma in krize vrednot. Pozabljamo, da je upor temelj, na katerem je zgrajen evropski mir. Socialna blaginja je nekaj desetletij po vojni bila neposredna posledica pozitivnega družbenega angažmaja. Izkušnja šibkejših v družbi pa predstavlja tudi vzor za naslednjo generacijo Evropejk in Evropejcev, ki bodo trenutno krizo premagale/-i s solidarnostjo.
Projekt je temeljil na zgodbi Marie Antoniette Moro, ki je med 2. svetovno vojno opravljala delo bolničarke na meji med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo. Skrbela je za ranjene slovenske partizane in na ta način spoznala gibanje upora. S hitrim političnim dozorevanjem je prešla na njihovo stran in tako s svojo močno voljo premagala vse zadržke katoliško vzgojenega vaškega dekleta iz Furlanske nižine. Iz dnevnikov izhaja izredno močna izkušnja mlade ženske pri iskanju same sebe ob sprejemanju izjemno tveganih odločitev v imenu človeške solidarnosti, ki se kmalu spremeni v politično zavest. Pred nekaj leti je njena hčerka odkrila njen dnevnik, na podlagi katerega je pod režisersko taktirko Erike Rossi nastal dokumentarni film Vse duše mojega telesa (Tutte le anime del mio corpo).
AKTIVNOSTI PROJEKTA:
Preko 60 delavnic za dijakinje in dijake srednjih šol v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem.
Razpis za kratke videe in eseje za mlade do 30. leta starosti.
Mednarodna konferenca o ženskah upora (4. marec 2016, Videm).
Zaključni dogodek projekta (21. april 2016, Trst).
VEČ O PROJEKTU: tukaj
