Intermedijska instalacija REAR – realnost arbitrarnosti v svoji montaži skladno prekriva tri različne medije (jezik, sliko, zvok), pri čemer je vsak izmed njih razcepljen na osnovne gradnike ali elemente, ki na svoji drugi ravni tvorijo množico. V njej elementi začenjajo dobivati nek pomenljiv izraz, ki sámo konstrukcijo realnosti in njen prenos skozi katerikoli medij v zaznavni prostor pokaže kot arbitraren. Zelo preprosto: z umetniško intervencijo pokazati na necelovitost take konstrukcije pomeni odpreti možnosti za nove/drugačne konstrukcije realnosti, hkrati pa opozoriti, da je delo umetnosti vselej delo umetnika, človeška tvorba, ki preko medijev (jezik, slika, zvok) ustvarja/spreminja/ruši pomene.
Obe ravni vsakega od treh medijev sta prisotni hkrati v prostoru, ki začrta senzorični prostor gledalčeve izkušnje. Gledalec namreč prav tako (kot četrti medij) nastopa v dveh nivojih obstajanja: v realnem človeškem telesu (v klasičnem pomenu kot sprejemnik) in njegovem virtualnem dvojniku, ki na ta način vstopi v prostor hkratnega delovanja prej omenjenih jezika, slike in zvoka.
Na ta način je s svojo virtualno podobo – potopljen v prostor, kjer se oba nivoja vsakega elementa (slikovno, jezikovno in zvočno) spajata – manipuliran, gledalec sam pa v določenih točkah s svojim gibanjem tj. spreminjanjem položaja, vpliva na dogajanje v virtualnem prostoru zaznavanja. Kolikor gledalčev virtualni dvojnik raziskuje skupni zaznavni prostor, toliko se na zaslonu virtualnega prostora lahko bolj ali manj približa, bolj ali manj izostri posamezen element skonstruirane virtualne realnosti. Tako s svojo prisotnostjo – brez gledalca, četrtega medija, namreč ni subjekta, ki bi ostale medije »sprožil« – dokaže, da subjekt sam ustvarja objektivnost, realnost, da sami ustvarjamo pomene, bodisi vizualno, bodisi jezikovno. Ustvarjamo jih že s svojo prisotnostjo, s tem, ko vstopimo v svet, ki nam nikoli ne bo dovolil vedeti, če obstaja tudi izven nas.
Speculum Artium, festival novomedijske kulture, poteka od 13. do 15. oktobra v prostorih Delavskega Doma Trbovlje in se v svoji osmi izdaji ukvarja predvsem z dilemo, s katero se sodobna družba začenja soočati na vseh ravneh svoje eksistence. To je, kaj je sploh še realno, kaj je manipulacija? Kaj je moj osebni prostor, kaj je moja intima? Zakaj se obnašam, kot se, zavedajoč se mnogoterih pogledov? Ali smo vsi samo še igralci v nam nedoumljivi igri, katere prizorišče je neizmerno polje vmesnega prostora na vseh ravneh? Novomedijske prakse skušajo nastaviti ogledalo sodobni družbi, pa vendar za to uporabljajo prijeme in tehnologije, ki jih omenjeni manipulativni sistem uporablja, da posameznika spremeni v objekt manipulacije, prestrašenega, negotovega, naivnega in v vseh ozirih neumnega. To smo mi vsi danes, tukaj, zdaj.
Več na: http://speculumartium.si/
